Torkovsko srečanje

Tokratno torkovsko predavanje je bilo posebno iz dveh razlogov: prvič, ker smo začeli kar na vrtu, kjer nas je grelo jesensko sonce in so po nas padali kostanji. Z ekipo, ki je še ostala, počasi vzpostavljamo kolegialen odnos in dekleta, ki so še z nami, so vse manj naše učenke in vse bolj naše praktikantke. Smo na polovici

Avdicije in napredek je zelo očiten. Počasi se približujemo točki, ko bomo mirne vesti poslali na fotošut ali modo revijo katerokoli naših varovank.

In kot drugo – smo tokrat ocenjevali ravno s tem v mislih: tako smo bili ponosni na dekleta na sobotnem Show Roomu, da nismo ne izključili, ne slabo ocenili ene same. Res smo bili ponosni na vas! Le tako naprej. Videle ste, da trema ni nič slabega, razen če si v glavi ne ponavljaš stalno samo negativnih stvari. Videle ste, da ni tako težko improvizirati, če je človek malce bister in sproščen – saj se stalno nekaj mota. Tu in tam vas bo kaj šokiralo, da boste ostale brez besed – recimo to, da vam kak nor model ne bo pustil, da se z njo peljete z dvigalom – ampak jemljite to s humorjem! Navsezadnje, ko gledamo nazaj, je bilo kar nekaj scen takih za smeh, ne za jok. :)

Pričeli smo z Evinim predavanjem o poziranju. Mnogo »modelov« se najde, ki trdijo, da imajo večletno prakso in ogromno fotografij, ko pa jih prelistate, ugotovite, da so se vrgle pred popolnoma vsak objektiv, ki je prišel mimo, in so nastajale popolnoma neuporabne, kvalitetno povsem nesprejemljive slike. Stvar je v tem, da ne sme model nikoli nazadovati. Nikoli delati posnetkov, ki jih že imaš. Nikoli delati posnetkov slabših od prejšnjih. Vedno zahtevati, da je vsak objavljeni posnetek na nivoju booka – kvaliteten kot umetniški izdelek (pravilnih robov, uravnotežen, v zlatem rezu, pravih barv in črnin, dobro obdelan, da »napake« niso naključne temveč namenske (recimo zrno), itd…) ali kot modna izjava. Da ni kopiran od slavnih fotografov, da ni že stokrat zlajnan en in isti dolgočasen shot in pa seveda SAMO ZATO, KER JE NA SLIKI VAŠ OBRAZ, NE POMENI, DA JE SLIKA DOBRA! Mamice in sošolke na FBju bojo stokrat lajkale najbolj grdo sliko, če ste na sliki vi z novo frizuro, ampak to ni za v Vogue.

Andreja je učila o SPLOŠNEM BONTONU. Veliko ljudi, posebej takih iz bolj uglajenih družbenih slojev, še vedno pripada »dunajski jahalni šoli«. To je šaljiv izraz za tiste, ki se še vedno držijo klasičnih pravil olike. In prav je tako. Mnogo mladih zavija z očmi ob bontonu, toda nekako na temeljni ravni slutimo, da je kulturna mera spoštovanja brezčasna in izraža izobraženost in razgledanost.

         Primeri.

         Moški vedno odpre vrata dami, bodisi v avto bodisi v stavbo. Dama vedno vstopi prva. Razen, kadar gre za gostilno. (In dama je vsaka ženska, ki ima o sebi lepo mnenje. In se zna vesti. Tudi, če je smetarka ali pa direktorica. Gentleman nikoli ne dela razlike. Uglajeni moški so danes redki, ampak naj vas ne šokira, ko končno naletite na kakšnega) Do mize skupino vedno popelje moški, razen, kadar to naredi hostesa ali natakar. 

          Ko se ženska približa ali oddalji od mize, moški vedno vstanejo. Včasih, ko se pri mizi rokujeta dve ženski, vstaneta obe. Če pa ženska sedi in se rokuje s stoječim moškim, stoli le on.

Dama vedno hodi na desni moškega. Tu in tam pride lepo, če ga drži po komolcem, recimo če si delita dežnik ali je njun pogovor med sprehodom zaupne narave. Izjema je, če je denimo pločnik tako nerodno postavljen, da poteka le po eni strani ceste - v tem primeru moški stoji vedno tako, da je on bolj izpostavljen.

          Rokujemo se krepko, vendar ne nevrotično. Tu in tam se bo še zgodilo, da bo kakšen uglajen starejši gospod dami poljubil roko. To sprejmemo ljubko in očarano nad tradicijo. To ni spolno nadlegovanje, ja?

         Ko predstavljamo, predstavljamo vedno prosti ženskam in od mlajših k starejšim. »Gospa, vam smem predstaviti svojega brata?« »Gospod, dovolite, da vam predstavim svojo sestro.« »Petra, tole je moj dober prijatelj Aleš…«

         Ko si slači plašč, mora moški dami vedno plašč prijeti. Isto, ko se oblači. Jasno je, da se zna obleči sama, ampak gesta je elegantnejša, ko je obleka niže. Ko dama sede, ji mora moški vedno pristaviti stol. Tudi hrano načeloma naroča moški, in razen, v redkih primerih, vino naroči in poskusi moški. Načeloma moški vedno tudi plača, tudi. Če sta prej pod mizo denar dala skupaj. Bolj uglajene restavracije nerade kažejo denar, zato se da plačilo v posebno mapo ali servieto, ki jo na pladnju prinese natakar.

         Kadar jemo v mondeni restavraciji in je veliko pribora okoli krožnika, načeloma pričnemo z zunanjim, saj so manjše vilice in noži načeloma za predjedi. Špagete vedno jemo z vilico in žlico. Z rokami se je le rake in školjke in zraven je limonina voda. Jemo neslišno. V malih grižljajih in počasi. Naučili se bomo ločiti tudi kozarce.

         Itd :)

        Ta pravila veljajo za predvsem anglosaške kulture. Azijska družabna pravila so malce drugačna, ampak olika je vedno olika. Japonci imajo cel protokol že samo za izmenjavo vizitk – nič ni narobe, če ga poznamo! V muslimanskem svetu se včasih moški ne želi rokovati z žensko, saj je vzgojen, da bi jo na tak način ponižal. To spoštujmo! Vsakdanje se priložnost, da se spoprimemo s tovrstnimi podrobnostmi pojavi le redko, toda kaj kmalu se lahko zgodi, da smo povabljeni na kakšno večerjo kakšnih tujih oblikovalcev, starejših, premožnejših ljudi ali politikov, ki se takšnih ritualov zelo radi oprijemajo. V tujini, recimo v Milanu, bo event morda v bolj dragem lokalu in tam je tako vedenje skorajda pričakovano. Ravno tako kot določena garderoba.

         Ocenjevanje ni bilo pravo ocenjevanje temveč bolj pohvala in štiri kandidatke smo izbrali, da bodo poleg Tamare in Klare hodile na naslednji modni reviji, medtem, ko bodo ostale hostese.

         Nazadnje pa je sledil še tisti zoprni del. Ah! Klara se je vrnila s svojega 'peklenskega pohoda' in ponovno smo zmerili dekleta, da preverimo njihov napredek v oblikovanju teles. Ta del ni bil idealen, saj razen dveh ostale niso pretirano spremenile postave, dve sta celo malce nazadovali. Še slabše so se obnesle pri testiranju fizičnih sposobnosti, kjer je le ena resnično dobro naredila več sklec, bolje jim je šlo s počepi in nekoliko s trebušnimi vajami. Bili smo malce razočarani, saj bi se, če bi v zadnjih petih tednih, od kar smo jim te naloge prvič predstavili, resnično vadile, bili ti rezultati veliko boljši. To je pomembno zaradi tega, da so modeli sposobni ne le zlesti v dizajnerske obleke, temveč jih nositi tudi s čvrstimi telesi in lepo kožo (kar se ne zgodi, če stradaš), da ne visijo »šlaufeki« čez robove in okoli pasekov in da roke niso mlahave.