Razlika med 'močnim in 'šibkim' filmom je v tem, da nekdo ne le stoji in si misli - tako sem lep, da se me sploh ne dotikajte, le okoli mene hodite in me slikajte, ker tale moja poza je tako božanska, da bolj popolna ne more biti.... petnajst minut .... Kak drug model pa bo norel po 'filmu', naredil 50 poz v petdesetih posnetkih in 48 od teh jih ne bo uporabnih. Toda potrebuješ le enega.
Na koncu je važen seveda rezulat - če nekdo dobro sliko naredi že v prvem posnetku, je to enako kvalitetno kot nekdo, ki se je moral strašno natruditi, da je našel vse prave kote. Naročniku je popolnoma vseeno, kaj model naredi, da je končni izdelek čudovit.
Toda. Težava močnega in šibkega filma se pojavi, ko a) fotograf prosi model, naj spremeni pozo, ki mora biti seveda enako čudovita, b) se na vseh 50 posnetkih obraz ni spremenil niti za mikrometer, c) se sumi, da bo poza identična na vseh posnetkih, v vseh okoljih, v vseh stylingih.
To, da zna nekdo stati kot boginja in se svet vrti okoli nje je krasno. Ni pa to poziranje. Pomeni le, da se je fotograf približeval in oddaljeval.
Za primer dajem Barbaro in Tejo. Barbara je popolno pozo našla že iz prve, a se po tem ni nič več premikala, razen kar je dobila navodila, da obrne glavo, dvigne roko, itd... Obraz je vedno enak. To je primer šibkega filma. Vse slike so čudovite, ampak kot bi slikal lep kip.
Na drugi strani pa je Teja menjala neskončno poz - sedeč, stoječ, ležeč, prežeč, plezajoč, upirajoče se med stebre.... in čeprav jih mnogo ni uporabnih, se tak film smatra kot 'močan' film. Teja je v gibanju, menjuje kote, menjuje izraze... In vse to naredi spontano, samoiniciativno. Fotograf dela le škljoc škljoc škljoc.
Lepo je, da model obvlada oboje.Stoičnost, ko se tako dogovorimo, ter ples, ko se od vas pričakuje, da boste prišle naučene vsaj petih (čudovitih!) poz.
